Vaš brskalnik ima onemogočen java script, zato kazalo internetne strani ne deluje pravilno. Vključite java script.
X
originally posted: June 22, 2017 on my FB wall
Povej z glazbo, 5/6

Biti sprejet kot človek

V “moji” deželi sem bil bolj ko ne tujec. V moji vasi, npr. bi kot otrok pozdravil starejše ljudi in ni bilo redko, da me še pogledali niso in mi odzdravili, čeprav so me videli. Za njih sem bil samo en kos gibajočega se dreka. Sori, da sploh obstajam :) Toliko slabih stvari sem izkusil v tej deželi. Toliko nasilja, še posebno v šoli, kjer takrat uradno še ni bilo nasilja. Tolikokrat sem bil poniževan, zasmehovan... O, moj Bog... Zagrabil sem vsak nasmeh, ki sem ga lahko, vsako prijazno besedo, da sem sploh preživel. Bilo je težko.

Biti Slovenec v Sloveniji pomeni za marsikoga biti kos dreka :) In biti Slovenec na Hrvaškem, kamor smo šli na počitnice, je še slabše :) Biti manj kot človek. In potem, sem šel v Francijo... in ljudje tam... saj jokam... tako čudovito je bilo, tako čudovito. Ni bilo veliko Slovencev in Hrvatov, ki so v meni videli človeka, a v Franciji – sem lahko videl v skoraj vsakih očeh, da sem človeško bitje... in to je bilo tako, tako, tako, tako čudovito!

Nisem bil neviden, ko sem šel v trgovine, ljudje so me opazili v dobrem smislu. Sprejeli so me za sebe enakega. To je čudovita, čudovita izkušnja... Takšno izkušnjo želim vsakemu... Ne pravim vam, da bi morali iti v Francijo, kajti nekateri ljudje se pa počutijo slabo v Franciji in nekateri se počutijo dobro v Sloveniji ali pa kje drugje.

Koliko ljudi ni tega nikoli izkusilo? Koliko ljudi je zaničevanih v družinah, v šolah, v službi, v njihovih življenjih? Grozno je, če pomislim, v kakšnem svetu živimo... In to v meni porodi še večjo željo, da bi naredil kaj glede tega... Ljubezen je odgovor. Sicer je tudi v Franciji ljudje nimajo, pa vendar sem dobim vsaj majčken uvid v resnično stvar.

In ko sem se vrnil v Francijo po 10 letih... Nisem vedel, da mi je toliko manjkala... Celo zrak je bil drugačen... Jokal sem od sreče... Ves ta svet ni moja domovina, pa vendar sem čutil, kot da bi bila Francija moja domovina.

Da, nekaj Slovencev in Hrvatov in drugih tudi, me je sprejelo za sebi enakovrednega. Ne pravim, da me niso, toda ko te sprejme praktično vsakdo, je to nekaj povsem drugega.

Tako, ZAZ... prepeva lepo pesmico in verjamem, da ne poje prav zares tega, kar poje, pa vendar je to, o čemer prepeva zadosti blizu duhu, katerega sem prejel pred 7, 8 leti. To je zadosti blizu temu duhu, da bi ga lahko razumeli.

Poje, da ji ni mar za materialne stvari, da si želi ljubezni, veselja, počutiti se dobro. Denar je ne bo osrečil. Rada bi umrla z roko na srcu. Skupaj odkrijmo mojo svobodo, pravi. Pozabimo na predsodke in bodite dobrodošli v mojo stvarnost. Zadosti imam vašega umetnega obnašanja. Jem z rokami: takšna pač sem. Govorim glasno in sem iskrena. Oprostite mi. Prenehajmo s hinavstvom. Nisem jezna na vas.

O, kako si želim ljubezni za vsakega, da bi vsak človek bil človek, da ne bi bil manj kot katerikoli predmet, papir, številka. Počutiti se dobro? Ko ljubiš... si srečen, a istočasno si tudi žalosten za tiste, ki ne ljubijo. Ne gre samo za počutiti se dobro. Umreti? Ko sem bil otrok, sem slišal zgodbo o svoji babici, ki se je tolkla po prsih, praktično na smrtni postelji, vpijoč: moje, moje, moje... Takšna smrt bi bila za mene grozna, pa vendar sem bil navezan na toliko stvari... In strah me je bilo tudi, da bi takrat, ko bi umiral, da bi želel ljudem reči, da jih imam rad, ali pa bi se jim rad opravičil, pa tega ne bi mogel storiti. Želja mi je bila umreti mirno, pustiti za seboj ljudi, ki ne bi bili preveč navezani na mene, da moja smrt ne bi pomenila konec sveta za njih. Moja želja je bila, da bi me nihče ne sovražil – no, vsaj ne z razlogom. Želel sem umreti čiste vesti. In da bi umrl v miru, v ljubezni, da bi želel vsem vse najboljše. In moja želja je bila, da bi ljudem rekel in da bi tako tudi mislil, čutil, da sem jim hvaležen za vse. Če so bili prijazni do mene, sem jim hvaležen za njihovo prijaznost, če so bili do mene zli, pa za to, da niso bili še bolj zli... In to je tisto, kar želim narediti s temi objavami. Moja zadnja želja se izpolnjuje :)

Zaz poje o svobodi, svoji svobodi, svoji realnosti... Glede tega se ne morem strinjati z njo, kajti te stvari so od …. :) In kasneje se duh, ki je sovražen ljubezni, dokončno razkrije v njeni pesmi. Jem z rokami – dobro, tudi jaz rad jem z rokami – in govorim glasno, pravi. Iskrena sem, oprosti mi. No, jaz ne govorim glasno, kajti oziram se tudi na druge ljudi. Zakaj bi moral vsakdo poslušati mene? Govoriti glasno in govoriti, da je on sam iskren in da je pač tak, kakršen je, da se ni pripravljen spremeniti, prilagajati, da bi mu bilo mar za druge... Prositi za odpuščanje in nadaljevati s tem, za kar se opravičuješ, ne biti voljan se spremeniti pač ni iskreno!

Drugače pa – je to lepa pesem :) Ne pokvari preveeeeč prave zadeve.