Vaš brskalnik ima onemogočen java script, zato kazalo internetne strani ne deluje pravilno. Vključite java script.
X
originally posted: June 22, 2017 on my FB wall
Povej z glazbo, 6/6

Zbogom, gremo naprej

Če bi ti povedal, da praktično vsak dan v zadnjih 7., 8. letih mislim o svojem zadnjem dnevu, bi me mnogi od vas skušali podučiti, kot ponavadi, rekoč: motiš se, ne misli tako. Toda to je bil za mene velik blagoslov... Ko srečaš koga, nikoli ne veš, če je to zadnjič, ko se vidita. Ljudi ne slikam z neumnimi napravicami, ponavadi. Raje jih poslikam s svojimi očmi, ušesi, nosom, dotikom, z vsem... da zajamem trenutek in sliko določene osebe in tako nosim s seboj številne ljudi ves čas s seboj, če ne celo vse. Čudovito je!

Ljudje, ki ne ljubijo in takšna je večina, takšni so zelo šibki in ko se tega zavedaš, si bolj previden, kaj jim rečeš, kako jih pogledaš... tako, tako šibki so, tako krhki... In ljudje, ki ne ljubijo, so nori: obnašajo se kot da bi bili močni – in tako si konstantno škodujejo. Ne bom šel preveč k izviru, kajti ljudje ga sovražijo...

Če pa Steve Jobs reče nekaj podobnega (govor na Standfor univerzi, 2005): “Ko sem bil star 17 let, sem prebral citat, ki je šel nekako takole: Če živiš vsak dan, kot da bi bil tvoj zadnji, boš nekega dne zagotovo imel prav. To je napravilo vtis name in od takrat naprej, zadnjih 33 let, sem se vsako jutro pogledal v ogledalo in se vprašal: Če bi bil danes zadnji dan mojega življenja, ali bi želel početi to, kar bom počel danes? In kadarkoli je bil odgovor ne nekaj dni, preveč dni zapovrstjo, sem vedel, da moram nekaj spremeniti.” Ko Steve pravi nekaj takega, se ljudje z njim strinjajo. Zakaj je temu tako?

Ker je skrival resnico. Ljudi spodbuja, da so nespametni, nori, da ljubijo dela človeških rok, ne pa da bi ljubili izvor... Besede, s katerimi je zaključil govor, so bile: “Spodaj je pisalo: Ostani lačen. Ostani prismojen, nespameten, nor. To je bil poslovilno sporočilo. Ostani lačen, ostani prismojen. To sem si vedno želel za sebe. In sedaj, ko ste diplomirali in boste začeli od začetka, vam želim isto: Ostanite lačni, ostanite prismojeni. Hvala vam.”

Jaz pa rad spodbujam ljudi, da bi ljubili dela Bo.., da bi ljubili tudi ljudi, ne da bi si želeli ustvarjati neumne strupene aparate... in da bi ob tem celo mislili, kako čudovita dela so počeli... Poglej na smetišče, to je spomenik naši “veličini”.

Ta pesem? Spominja me na mojo smrt.... in ko razmišljam o tem, sem zelo srečen. Tako, tako zelo sem hvaležen... Moje življenje je bilo popolno.

Steve Jobs pravi: “Ponovno, ne morete povezati točke, ozirajoč se naprej – točke lahko povežeta samo, ko se ozrete nazaj. In tako morate zaupati, da se bodo točke nekako povezale med sabo v prihodnosti. Zaupati, verjeti moraš v nekaj: v svoja čreva :) usodo, življenje, karmo, v karkoli. Ta pristop me ni nikoli pustil na cedilu in to je naredilo razliko v mojem življenju.”

Vse, kar se mi je zgodilo v življenju, bilo dobro, bilo slabo, je bil za mene blagoslov. Ali sem jaz povezal točke? Ne. Bog jih je. Zaupam v Gospoda... ne v svoja čreva, občutek, usodo, karmo, v karkoli... Naš stvarnik – njemu dajte hvalo! Ne bodite kot Steve Jobs, ki ga ni poznal in ki mu ni dal hvale (kolikor jaz vem, lahko se je spremenil pred smrtjo).

Moje življenje je bilo popolno in čeprav sem zguba v očeh sveta in v očeh svojih sorodnikov, ki me večinoma prezirajo... ljubim :) :) :) Brez ljubezni, bi že davno tega končal svoje življenje ali pa bi v besu storil kaj celo njim...

Moja želja, poznati resnico, vedeti... je bila končno potešena. Nisem več lačen... Toliko ljudi je imelo večje razumevanje od mene. Mislil sem: ali bom sploh kdaj imel večje razumevanje, kot ga imajo ti ljudje? Za mene je bilo nepredstavljivo, da bi imel večje ali vsaj enako razumevanje, toda odkar sem prišel h Gospodu... imam boljše razumevanje kot vsi moji učitelji. Pa vendar, to, kar vem, modrost, je tako preprosta, tako preprosta, tako preprosta, tako preprosta...

Nisem mazohist ali oseba, ki bi si želela umreti. Čeprav sem 99.999% prepričan, da ko telo preneha delovati, da ni vsega konec, še vedno nisem entuzijastičen glede umiranja, pa vendarle... 24/7 razmišljam o tem, kako napraviti ta svet boljši, živim za druge in istočasno, si želim tudi umreti za druge. To je ljubezen. Kako bom umrl in kje in kdaj? Glede tega imam določen občutek že vrsto let... imam tudi željo glede tega: čudovito je živeti za druge in tudi umreti za druge je čudovito in tako, če bo moje telo kdaj prestreglo kakšen metek, ki bo namenjen komu drugemu – takšna smrt bi mi bila lepa – sicer pa bomo videli.

Ja, ljudje bi rekli za takšno osebo: bil je na napačnem kraju ob napačnem času. Jaz pa bi rekel za sebe: bil sem na pravem kraju ob pravem času :) :)

Pesem pa gre nekako takole: “Še vedno te potrebujem...” ali pa kot je Steve Jobs praktično preklel študente, ko jim je dejal: “Ostanite lačni.” Ko ne ljubiš, vedno nekaj potrebuješ. Ko pa ljubiš, ne potrebuješ nobenega moškega, ženske in nič od njih. Si zadovoljen. Budisti (pa tudi ostali, tudi jaz sem imel težave) imajo nemalo težav s tem, da bi sprejeli ljubezen. Verjamejo, da je ljubezen iste vrste navezanost kot sovraštvo. Njihov cilj življenja je zato, da ne čutijo, da ne ljubijo, da ne sovražijo, da ne mislijo, da ne živijo in da umrejo enkrat in za vselej. Mnogi imajo budizem za miroljubno in ljubečo religijo. No, če bi si vsi želeli ubiti se, potem bi bil res mir na svetu... toda mir je mogoč tudi med ljudmi, ki ljubijo.

12 let se nisem dotaknil ženske, kot se žensko dotakne. Za mene, je bilo kaj takega skoraj nepredstavljivo, saj že od malega, 3, 4 leta naprej sem sanjal o puncah. Še vedno začutim kakšno privlačnost do kakšne punce, ženske. Če je poročena ali ločena, zadevo resetiram. Če ocenim, da nisem pravi zanjo, zadevo resetiram. Tu in tam pa sem tem čustvom le pustil prosto pot. To pa ni ljubezen, ampak pohota. In zgodilo se je, da si je kakšna izmed žensk, ki mi je bila privlačna, našla partnerja. Moja prva reakcija? Prizadet sem bil. Še enkrat več sem bil zavržen. Nisem bil dober... Težko mi je bilo eno minuto, mogoče dve, pet? Toda potem, ker sem sprejel resnico, Božjo ljubezen, zaradi tega sem bil potem lahko srečen zanjo in zanj. Lahko sem obema želel vse najboljše. Nekajkrat, ko sem ju videl skupaj, me je sicer malo zabolelo, toda... vse to je sčasoma zbledelo in sedaj uživam, ko ju vidim srečna skupaj. To je ljubezen.

Če nekdo ne želi biti s teboj, se ne ubiješ, ga ne ubiješ... preprosto ljubiš, si srečen, ko je ta oseba srečna: s teboj ali pa brez tebe. Ljubezen je povezanost, ne pa povezanost, ki si nekoga lasti.

Budisti in večina, zamenjujejo resnično ljubezen z “ljubeznijo”. In pravijo, da je resnična ljubezen čustvo, tako kot je tudi sovraštvo. Pa temu ni tako. Prava ljubezen je nekaj precej več.Podobno ne razumejo bele in črne magije. Obe magiji sta ista stvar... a nad njimi ni nobene magije, je največja sila, največje bitje, Bog.

Pesem se nadaljuje: “Toda če ostaneš, te bom zapustil...” In ljubezen to stori. Toliko ljudi imam rad in čeprav se z menoj ne strinjajo, čeprav sanjajo o stvareh, o katerih sem tudi jaz sanjal, dokler nisem spoznal, da so takšne sanje prazne, nevarne, varljive, smrtonosne. Toda ne morem jih prisiliti v karkoli. Lahko jim razložim, če želijo slišati o resnici. Če pa želijo nadaljevati s svojimi življenji in deli, ki sploh niso dobra, potem pa... jih nosim s seboj v svojem srcu, dajem jim pa tudi zadosti prostora: ne vidim jih prepogosto, pa ne zaradi tega, ker jih ne bi želel videti. Želim si jih videti. Stvar je v tem, da če me vidijo prepogosto, da se spomnijo na to, da živijo v laži in ker si tega želijo, jim glede tega skušam pomagati tako, da se jim ne pokažem prevečkrat. Jih pa ne sovražim. Le kako bi jih lahko sovražil?! Gre za njihovo življenje.

Da, dve vozovnici za vlak... Imam veliko vozovnic. Kdorkoli jih želi, jih lahko dobi zastonj. Tudi jaz sem dobil svojo vozovnico zastonj... Komaj čakam dan, ko bom šel domov, ko bom srečal Stvarnika. Kako čudovit bo ta dan! In tu? Tu tudi potujem, kajti le tu in tam je kakšen človek, ki želi slišati resnico in ljubiti v resnici... Sem kot berač, kot brezdomec, prismoda, ki se seli ves čas, ponujajoč ljudem največje darilo – kdo ga želi? Skoraj nihče... Večina želi ostati prismojenih in “lačnih”. To je njihov Job (delo) – jaz si delo predstavljam drugače... Globoko v sebi sem zadovoljen :) Končno :) To želim za razliko od Steva Jobsa, človekoljuba, vsakemu. Tudi njemu bi, pa ga med nami več ni... En, dva, tri se naše življenje izvrti... kaj pa se potem zgodi?